V senci dreves sta nas danes pričakali dve izmed nas: Vesna in Apolonija. Bosih nog sem stopala po mehki travi, se ob spremljavi Vesnine violine sproščeno ulegla na mehke deke, blazine in se skozi tanko belo kopreno ličnega šotorčka zazrla v nebo. Zaprla sem oči in se prepustila maserki Apoloniji, ki je masažo izvajala v nežnem ritmu klasične glasbe iz ozadja. Moje misli so se umirile, telo sprostilo, tako da sem se na delovno mesto vrnila sveža in pripravljena na nove izzive. To so sodelavke, ki so zlata vredne. Hvala, Vesna in Apolonija.